OD ZRNA DO KRUHA, OD OREHOV DO POTICE

Skupini Barvice in Gorjanski škrati smo v novembru raziskovali in odkrivali skrivnosti nastanka kruha.

Ugotovili smo, da se vse skupaj začne z drobcenimi zrni, ki jih kmetje posejejo na njive. Na sprehodih smo opazovali okolico in prepoznali njive, kjer že raste žito. V igralnici smo si uredili kotiček za raziskovanje, ki smo ga zapolnili z različnimi vrstami semen. Imeli smo pšenico, ječmen, piro, riž, proso, ajdo, koruzo. Semena smo gledali pod lupo, jih presipovali, jih tehtali, primerjali med seboj in jih poimenovali. Ogledali smo si mletje in videli, kako iz žita nastane moka. Pogovarjali smo se o tem, koliko mlinov je bilo včasih v vasi in poslušali zgodbe o mlinih, kruhu, peki. Na sprehodih smo iskali morebitne še ohranjene miline, vendar smo naleteli samo na kolo, ki je nekoč poganjalo žago. Spoznali smo tudi pesmi o kruhu in ples Ob bistrem potočku je mlin, ki so ga otroci vzljubili. Različne vrste kruha smo okušali tudi z zaprtimi očmi: takoj smo prepoznali koruzni kruh, ajdov je bil že malo težji za prepoznati, saj ga ne jemo ravno vsak dan. Bili smo tudi pravi umetniki- hlebec kruha in šopek rož v vazi smo upodobili tudi z risanjem tihožitja, takoj smo opazili, da bi se ob hlebcu kruha prilegla tudi domača salama, zato smo jo prav tako dodali na risbo. Ker pa zelo radi ustvarjamo, smo sprva žemljice »spekli« iz slanega testa, ko pa smo tehniko izdelovanja dobro osvojili, smo spekli še prave žemljice. Kako so bile dobre!

Prišlo je vabilo DKŠ za sodelovanje in ocenjevanje potic v Šentjerneju in obe skupini sva se z navdušenjem odzvali. Spekli bomo potico.

Poiskali smo preverjen recept, pripravili potrebne sestavine ter se lotili dela. Prejšnji dan smo mleli orehe, česar so se otroci lotili z velikim veseljem. Naslednji dan smo pripravili potico. Prav nihče ni pozabil predpasnika. Tehtali smo, mešali, okušali, miksali, opazovali vzhajanje, spoznavali nastajanje snega iz beljakov, se čudili. Umesili smo testo, pripravili nadev in ga nanašali na testo. Opazovali smo zavijanje ter prebodli potico. To se naredi zato, da se prepreči nastajanje luknje v potici. Na obeh straneh smo odrezali koščka, ki smo ju takoj spekli, da smo lahko okusili, kakšna je potica. Ta čas je bila pečica dovolj segreta, testo ravno prav vzhajano, da smo ga dali pečt. Oo, kako je dišalo po našem vrtcu, v Orehovici in Šentjerneju. V petek je bilo ocenjevanje. Izvedeli smo, da sta obe potici dobili priznanje. Bronasto in zlato. Naš moto je bil: Važno je sodelovati, a veseli smo bili tudi nagrade.

V nedeljo nas je čakala podelitev. Obe skupini sva tudi nastopili. Otroci so bili polni pričakovanj. Nastop z deklamacijo Miška vzela je s poličke in s pesmico Mamica bi kruhek pekla je bil odličen zaključek našega raziskovanja, lahko bi rekli »na mestu«. Nekoliko s strahom smo stopili na oder, a prav kmalu suvereno nastopili. Poželi smo aplavz množice ljudi v dvorani. Kako smo bili ponosni, vzgojiteljice pa še bolj.

Vzgojiteljice se trudimo ohranjati tradicijo in delček le-te prenašati na mlajše. Peka potice ni ravno mačji kašelj, saj je potrebno dobro poznati sestavine, postopek in tudi delovanje pečice, a smo kljub temu pripravili zelo okusni potici. Vsi smo se od tega nekaj naučili in seveda komaj čakamo naslednje leto, da peko ponovimo.

Marija Božič in Žaklina Kušljan

Foto: Marija Božič, Anja Rešetič, Žaklina Kušljan, Vladimira Simončič, Foto Turk (Emil Turk)