KO SPREGOVORI SRCE Psihosocialna pomoč na poplavljenem področju

Vroč avgustovski dan sem preživela z ljudmi, ki so v naravni katastrofi, ki jo je povzročilo neurje in poplave v Savinjski dolini, izgubili premoženje, svoje dostojanstvo, del sebe…

Dan, ki ni bil običajen poletni dan, mi bo zagotovo ostal v trajnem in globokem spominu. Brez pomislekov sem se odzvala povabilu in pobudi ga. Barbare Ozimek, sekretarke Območnega združenja RKS Novo mesto, da se pridružim timu RK, ki nudi psihosocialno pomoč ljudem na poplavljenem območju.

Sprva nisem vedela, ne kam grem, ne s kom se bom srečala. Vedela sem le, da lahko pristopim k nekomu, ki v danem trenutku potrebuje pogovor, oporo, podporo, pomoč. Imela sem pomisleke, ali se bodo ljudje sploh želeli pogovarjati z nami, ali nas bodo sprejeli medse, nam bodo sploh odprli vrata, se bom znala in zmogla spopasti s težo situacije, o kateri sem do sedaj imela informacije le iz medijev…

Vsi ti pomisleki so se zelo hitro razblinili, saj smo bili nadvse prijazno sprejeti povsod, kamor smo prišli. V ekipi nudenja psihosocialne pomoči smo bili trije: Barbara, Miran in jaz. Bili smo res usklajen tim, četudi sem Mirana srečala prvič. Vsi smo namreč imeli enak namen in isti cilj. In to je bilo dovolj za uspešno sodelovanje. Naša povezanost je bila stkana v trenutku.

Pri prijazni zdravnici v Lučah dobili seznam ljudi, ki bi trenutno najbolj potrebovali nekoga, s katerim bi lahko podelili svojo žalost, stisko in obup. Obiskali in pogovorili smo se z devetimi ljudmi.

Številka se morda ne zdi velika za en dan preživet na »terenu«, ki ga je ujma najbolj prizadejala. Toda prav vsak, ki smo ga obiskali, srečali in se začeli pogovarjati z njim, nas je težko »izpustil« naprej. Nikomur ni bilo (pre)težko (po)deliti z nami svojo zgodbo, ki jim je prinesla globoko žalost in neskončno stisko. Ljudje, s katerimi se je srečal naš tim, so bili ljudje iz okoliških vasi Luč (Struge, Raduha, Konjski vrh…). Nekaterim smo potrkali na vrata v začasnih domovanjih v apartmajih v Lučah, nekatere pa smo srečali kar na svojih domovih. Čez dan odstranjujejo posledice nesreče, prenočevat pa hodijo v apartmaje ali k sorodnikom, kjer bivajo začasno, saj v svojih domovih ne smejo, ker so hiše preveč poškodovane in ogrožene.

Še vedno mi odmeva razmišljanje starejšega gospoda Petra, ki nam je zaupal, da se počuti kot klošar v apartmaju, ki mu je trenutno na voljo, saj je izgubil svoj dom, svoje premoženje, živali (20 ovac)… V eni sami noči je ostal brez vsega. iz hiše, ki mu jo je odnesel plaz, je vzel le zdravstveno izkaznico in tablete (saj je srčni bolnik). Bežal (kolikor so mu noge dale) je na bližnji hrib in povsem nemočno opazoval, kako mu narava odnaša vse, kar je bilo celo življenje z njim in njegovo… solz ni bilo moč zadržati. Ne njegovih, ne naših…

Na trenutke smo se z marsikom pogovarjali tudi v tišini. Ob sočutju, razumevanju in bližini, ki smo jo srčno delili. Besede zaradi silne bolečine kar niso mogle iz ust. Oči pa so bile polne solz, pogledi so begali… 87 letna gospa Ida nam je živo opisovala, kako so jo iz poplavljene hiše reševali po jekleni »zajli«. Zmogla je. Verjela je vase in zaupala reševalcem. Sedaj živi v apartmaju v Lučah. 82 letno gospo Leko smo srečali pred hišo. Že od daleč smo opazili drobno, majhno, sključeno gospo, ki je urejala prostor okoli svoje hiše, kjer je bila še pred dnevi cvetoča zelenica, vrt in sadovnjak. Danes pa le kup zemlje, kamenja in vejevja. Svoj dom je želela čim prej in čim bolj povrniti v prvotno stanje, četudi je vedela, da njena hiša ne bo ostala njen dom, saj so bili temelji pošteno »načeti« od silne moči deroče Savinje in hudourniške vode. Odneslo ji je avto, uničilo povsem na novo obnovljeno kurilnico, vso skrbno pripravljeno domačo ozimnico, odneslo ji je vrt, drvarnico, nadstrešek, tlakovano dvorišče… Povabila nas je tudi v hišo. Besede ob uničenih prostorih in pohištvu ter silnemu vonju po vlagi niti niso bile potrebne.

Srečali smo tudi gospo in gospoda, ki sta se iz poplavljene hiše rešila skozi okno. Gospod je s kamnom, ki ga je »slučajno« našel  v vodi, ki ga je zalivala v dnevni sobi, razbil steklo in se skupaj z deročo vodo pognal iz hiše. Gospa pa se je rešila skozi okno, ki ga je  razbila omarica (psiha), ki je plavala v deroči vodi v spalnici. Gospa nam je zaupala, da se je že poslovila od tega sveta, saj ne zna plavati in v danem trenutku ni videla možnosti rešitve. Toda njene slutnje se na srečo niso uresničile. Voda jo je potisnila skozi okno. Ob hiši pa se je ujela in zagrabila za ograjo, ki se jo je držala z vso silo, dokler voda ni nekoliko upadla, da je lahko stopila na trdna tla. 70 letna gospa pove, da niti ne ve, od kje ji je bila dana taka silna moč, da je vse to zdržala. Ko je ob hiši zagledala še moža, sta oba le zajokala ob spoznanju, da sta ostala živa in da ostajata skupaj. Njihovi »tamladi« (sin, snaha in vnuk) so se prav tako rešili iz hiše še pravočasno. Starejša gospod in gospa si želita, da bi se v svoj dom čim prej lahko vrnila. Sin z ženo in sinom pa svoje prihodnosti ne vidi več v domu, ki ostaja ogrožen s strani Savinje, hudournikov in plazov.

Ustavili smo se ob hiši, ki je bila videti, kot da se bo vsak trenutek prevrnila. V povsem novo izgrajen dom se je mlada družina vselila pred tremi meseci, vendar se vanj žal ne bo več vrnila, saj hiša zaradi svojega »nagiba« ni več primerna za bivanje. Od tistega groznega dne živijo pri starših v Velenju.

Obiske in pogovore smo zaključili pri gospe Ireni, ki se je pravkar upokojila. Pred kratkim je povsem prenovila svoj dom (nova okna, nova fasada, novi radiatorji, tudi pohištvo je vse zamenjala) in se dobro založila s kurjavo za čez zimo. Z iskricami v očeh pove, da je hišo prenovila, dokler je bila še v službi. Z namenom, da bo po upokojitvi samo uživala. Petkovo neurje pa ji je povsem spremenilo življenje. V nekaj urah. Deroča reka je s sabo vzela tri četrtine hiše, dvorišče, nadstrešek, avto... Na dom jo spominja samo četrtinski obstoječi vogal hiše. Težko z besedami opišem, kako smo začutili gospo in kako so vplivale na nas njene solze, ki so izražale globoko stisko, žalost in obup.. Vse je izgubila. Premore le solze, ki ostajajo njeno zdravilo in uteha.

Pozno popoldne smo se poslovili od ljudi in vasi. Z avtom na štirikolesni pogon smo iskali pot nazaj, saj glavne cestne povezave do Luč in naprej še ni bilo vzpostavljene. Večji del poti smo se vozili v tišini. Doživetja, spoznanja in kruta realnost so imeli preveliko moč. Prav vsi ljudje so se spraševali, zakaj se jim je to zgodilo. Kaj so komu naredili, da se je narava tako neusmiljeno znesla nad njih. Odgovora seveda ni vedel nihče in niti ga ni moč najti. Četudi je gospod Peter za vse, kar se mu je zgodilo, krivil svoj avto. »Nekdo vendar mora biti kriv za hudo«, je dejal.

Iz vseh pogovorov smo lahko zaznali in razbrali, da ljudje upajo in verjamejo, da se bodo nekoč lahko vrnili v kraje, iz katerih jih je sedaj pregnala Savinja, hudourniki in plazovi. »Govori« se, da bodo njihovo področje sanirali tako, da bo spet primerno za bivanje, izgradnjo ali obnovo domov. Tako vsaj so nam povedli številni. Povedali so nam, da so nadvse veseli številnih rok, ki so jim v prvih dneh saniranja po dogodku prišli na pomoč. Sami ne bi zmogli.

Naj se njihovo upanje po naklonjenejših časih uresniči. Vsem ljudem, ki se soočajo s stiskami, ki jih je povzročila naravna nesreča, želim, da nikoli ne nehajo verjeti v boljšo in lepšo prihodnost. Želim jim čim več fizične in psihične moči. Ta hip namreč najbolj potrebujejo moč, vero, upanje in vrnitev človeškega dostojanstva. Medsebojna pomoč, povezanost, soustvarjalnost in pripadnost jim bo kazala pot naprej. Skupaj gre vedno in vsem lažje. Srečno!

Besedilo in fotografije: Mateja Petric