Praznovanje 1. maja na Javorovici

V organizaciji Občine Šentjernej je na mednarodni praznik dela eno od največjih prvomajskih srečanj v državi potekalo tudi v osrčju Gorjancev, na Javorovici. Tradicionalna prireditev in lepo vreme sta privabila številne pohodnike od blizu in daleč. Krajša in daljša različica pohoda v organizaciji Planinskega društva Šentjernej in Lovske družine Šentjernej, sta tudi letos potekali z istega izhodišča, izpred gasilnega doma Gorenje Vrhpolje. Nekaj obiskovalcev je na vrh prikolesarilo, nekaj pa celo prijezdilo.

Letošnji slavnostni govornik je bil zgodovinar dr. Janko Prunk, njegov govor v celoti objavljamo:

Dragi  Šentjernejčani, spoštovani gospod župan, Jože Simončič!

Hvala za vaše povabilo na praznik dela, ki slavi najpomembnejšo človekovo dejavnost, delo. O tem sem že pisal v svojem znanstvenem delu. Toda k vam sem prišel rad še zaradi enega razloga. Kot rojak Loke pri Zid. Mostu se vam čutim soroden po največjem Slovencu Primožu Trubarju,  ki je nekaj časa živel v Loki in tudi pri vas, v Šentjerneju.

Pa se obrnimo k prazniku dela. Delo, predvsem fizično, ki ustvarja temelje življenja in blagostanje, je bilo večkrat v zgodovini zapostavljeno, zlasti s strani kapitala. Tako so se morali delavci, zlasti na začetku industrijske družbe, boriti za svoje pravice. Za to so ustvarjali svoje organizacije in pritegnili v svoje vrste tudi nekaj socialno občutljivih in pametnih izobražencev. Prve delavske organizacije poznamo že v začetku 19. stoletja v gospodarsko najbolj razviti državi Angliji, ki  je svoje delavstvo povezovala v sindikate. V najbolj razviti državi na kontinentu, v Nemčiji, je filozof Karl Marx svoj nauk utemeljil v racionalizmu in materializmu in je revolucijo postavil v središče svojega nauka. Poleg tega je Marx postavil še trditev, da je industrijski delavec tisti družbeni sloj, ki je nosilec družbene emancipacije, ki bo prinesla novo družbo tovarištva, to je socializem.

Ta nauk je zelo imponiral delavcem, in so poskušali z upori - tudi večjega obsega, kot je bila npr. Pariška komuna, prevzeti oblast. Toda njihovo komuno je v krvi zatrla francoska vojske. Delavski protest je bil nekaj let pozneje  zatrt tudi v Združenih državah Amerike, ko je policija na prvi maj 1886 streljala na delavsko povorko. Ta dogodek je dal pobudo, da se 1. maj praznuje kot praznik dela. Delavce je v njihovi veri in akciji podžigala njihova himna Internacionala. Všeč jim je bila zlasti kitica: »Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre, nato pa novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse«.

Proti koncu 19. stoletja je večini delavstva postalo jasno, da bo zelo težko z revolucijo vzpostaviti delavski socializem, da iz nič ni mogoče vzpostaviti nekaj velikega, da bo potrebno počakati, da se delavski razred tudi intelektualno razvije, oziroma da se mu pridruži  delovna inteligenca, zlasti tista s socialnim čutom. V socialističnemu gibanju je začel prevladovati reformizem, predvsem v gospodarsko in socialno najbolj razvitih deželah, kjer so se kazale tendence o ureditvi delavskega vprašanja z reformami, ki naj bi jih vodila država. Med delavci pa je še vedno krožila prelepa optimistična pesem: »Bratje, le k soncu svobodi, bratje le k luči na plan, noč je bolestna za nami, pred nami svobode je dan«. Ta pesem je poudarjala svobodo kot največjo dobrino in prepevali so jo delavci po vsej Evropi.

Toda na robu Evrope, v carski Rusiji, ki je bila v svoji zakrčeni zastareli socialni strukturi nesposobna reform, se je pojavil Lenin s svojim boljševiškim naukom, da je moč kapitalizem zrušiti le z revolucijo. V takšnem revolucionarnem procesu, ki ga vodi le ena - revolucionarna stranka, mora biti uspeh revolucije »najvišji zakon«, na oziraje se na temeljne človeške pravice in žrtve. Takšna boljševiška ideologija je razcepila evropsko delavsko gibanje na reformne socialiste in revolucionarne komuniste.

Ta razcep delavskega gibanja je omogočil vzpon fašizma in nacizma in katastrofo druge svetovne vojne. Že pred vojno proti nacifašizmu so nekateri meščanski voditelji opozarjali na nujnost socialnih reform v prid delavstva, ki so jih potem  po koncu vojne tudi uveljavljali in izgledalo je, da se evropska družba usmerja v socialno tržno smer, ki je podobna socialističnim smerem v Skandinaviji in tudi v najpomembnejših evropskih državah.

Toda na višku tega optimizma je prišel hladen tuš: v najmočnejših kapitalističnih državah so desničarske sile potegnile zavoro pri uvajanju socialne zakonodaje, pač pa so sprostile pot uveljavljanju najbolj agresivnih strani kapitalizma. Morda ta trend najbolj ilustrira izjava angleške premierke Margaret Thacher: »Kaj pa je to družba, saj nekaj takega ne obstaja, to je le utopična predstava samo v glavah levičarjev, vse je odvisno le od posameznikov in njihove gospodarske iniciative.« Pot v smeri delavskih pravic in dviga njihovega standarda je zaledenela. Takšen trend znanost imenuje neoliberalizem. Neoliberalizem, zlasti ameriški in angleški, pa je poskušal gospodarsko in politično obračunati tudi s Sovjetsko zvezo, ki je vzpodbujala socialistična in protiimperialistična gibanja po svetu.

Toda gospodarska moč Sovjetske zveze je bila šibka, saj je držala ravnotežje z ZDA le na vojaškem področju. Zaradi razvoja strahovite rušilne moči v obeh vodilnih supersilah pa do spopada ni prišlo. Odločilna je bila tekma v gospodarstvu in znanosti. Takoj pa je postalo jasno, da sovjetski sistem in sistem njenih satelitov zaostaja in je tik pred kolapsom. To je bil rezultat premajhne osebne svobode, nikakršne demokracije in pomanjkanje osebne iniciative. Konec osemdesetih let je to spoznal predsednik Sovjetske zveze Mihail Gorbačov in poskušal s temeljitimi reformami gospodarstva in z dovolitvijo svobodne politične razprave (imenovani perestrojka in glasnost) preobrniti tok razvoja. Vzporedno s tem je olajšal in dopustil samoodločbo sovjetskih republik, v katerih so živeli večinoma Nerusi. Morda najpomembnejše Gorbačovovo dovoljenje za samostojen razvoj je bilo v prid držav varšavskega pakta, predvsem Vzhodne Nemčije, konec leta 1989, ko so podrli Berlinski zid in se čez leto dni združili s svojimi sonarodnjaki  v Zahodni Nemčiji in popolnoma sprejeli zahodni demokratični sistem. Boljševizem je  bil pokopan. Od njega ni ostalo nič trajnega. In po njegovem koncu se analitiki sprašujejo, kako je sploh mogel preživeti tri četrt stoletja.

Poglejmo še, kako se je razvijal slovenski narod v 20. stoletju, večino časa v jugoslovanski državi. Slovenci so po prvi svetovno vojni zapustili Avstrijo, v kateri so živeli več stoletij in tam sprejeli zahodnoevropski civilizacijski sistem. Zapustili so jo, ker v njej niso mogli realizirati svojega temeljnega narodnega cilja, ki bi jim omogočal nemoten narodni razvoj, to je zedinjeno Slovenijo. Odšli so v jugoslovansko državo, v kateri je bil največji in odločujoči narod srbski, ki se je formiral v drugačnem civilizacijskem okolju. Takšni so bili tudi Bošnjaki, zvečine muslimani, pa tudi slovenski sosedi Hrvati so imeli drugačno politično kulturo od slovenske in tradicijo neke svoje napol državnosti v zgodovinski Ogrski. Tako da je bilo sožitje tudi z njimi težko. Slovenci so sklenili ohraniti vse elemente svojega narodnega življenja, od jezika, kulture, gospodarstva in načinov razmišljanja. Tako so se v novi državi počutili nelagodno, niso pa imeli nobene variante, če jo zapustijo. Vedeli so, da so najbolj ogroženi od sosedov Italijanov in Nemcev. Vedeli so, da je Jugoslavija njihov minus malum. Poskušali so se adaptirati na jugoslovanski sistem, ki jim omogoča vsaj njihov temeljni narodni atribut - slovenski jezik.

Povedati je treba, da se je Kraljevina poskušala socialno, gospodarsko in politično modernizirati. V temle referatu ob dnevu praznika dela je potrebno povedati, da je Kraljevina SHS v prvih letih svojega obstoja sprejela veliko moderne socialne zakonodaje, zlasti zakon o zavarovanju delavcev, povzet po Weimarski ustavi, ki je delavcem  dajal nekatere pomembne socialne pravice: osemurni delavnik, samoupravno delavsko zbornico in zavod za zavarovanje delavcev. Pomembno institucijo o pokojninskem zavarovanju z državno garancijo pa je predvidel v naslednjih desetih letih.

V slovenskem političnem življenju sta gospodarili liberalna in konservativna stranka, ob manjših socialno demokratski in komunistični, in pa od leta 1932  še močni krščansko socialistični sindikat, ki je igral kar politično vlogo v delu slovenskih katoličanov. Takšna politična struktura ni bila pripravljena na kakšno socialistično revolucijo.

Toda takšen razvoj je presekala okupacija nacifašističnih sil. Do tedaj vodilne slovenske politične sile, liberalna in katoliška SLS, se niso znašle. Odločile so se prilagoditi okupacijskemu sistemu in počakati na razplet vojne med dvema sovražnima vojaškima taboroma, nacifašističnim in demokratičnim. Nekatere sile v narodu, del inteligence, pa mladina in del delavstva so bile pripravljene na oborožen boj z nacifašisti. To razpoloženje je spoznala majhna slovenska komunistična partija kot del jugoslovanske kom. partije in se ga je odločila izkoristiti za oborožen odpor, v katerem se lahko uveljavi kot vodilna sila v narodu. To je bilo pogumno  hvalevredno dejanje, in ostalo bi hvalevredno za zgodovino, če ne bi komunisti poskušali ta boj izkoristiti za svoj posebni cilj, komunistično revolucijo. Ta cilj je partija oznanila že zelo zgodaj, že septembra 1941 v resoluciji 3. vrhovnega plenuma OF, ko je oznanila, da postaja tudi Slovenski narodnoosvobodilni odbor in edina lahko vodi slovenski narodnoosvobodilni odpor in prepoveduje vsako drugo organiziranje izven okvirov OF. Takemu organiziranju je napovedala hude sankcije. Pri tem ni imela nikakršne konkurence, zato je lahko po zmagi nad nacifašizmom uvedla pravo ostro enostrankarsko diktaturo.

Takoj po osvoboditvi, že julija 1945, je Boris Kidrič, voditelj Osvobodilne fronte, poudaril, da morajo sedaj junakom borbe slediti junaki dela. Takih kvalificiranih junakov dela pa ni bilo veliko med komunisti. Tako so povojno gospodarstvo morali skupaj družno graditi tako zmagovalci kot poraženci medsebojnega bratskega spopada med vojno, in tako se je v življenju počasi dejansko uveljavljala narodna sprava.

V prvih dveh desetletjih so v Sloveniji zgradili močno osnovo za vsestranski nadaljnji gospodarski razvoj, ki je odražal tudi izboljšanje življenjskega standarda delovnih ljudi, to je predvsem delavcev, ki so bili tako in tako v srčiki komunističnega sistema  ocenjevani kot nosilci socializma.

K  temu je pripomogla tudi uvedba delavskega samoupravljanja, ki je bil novum v svetovnem socialističnem sistemu in je sproščal delovno ustvarjalnost in zavest, da nekako sodelujejo pri odločanju in upravljanju.

Ampak v osemdesetih letih so se začele kazati težave tega sistema, povezane tudi z nacionalnim vprašanjem v Jugoslaviji, kjer je šel razvoj po posameznih republikah zelo različno, po južnih počasi in neorgansko, po zahodnih pa hitreje z večjo produktivnostjo. Presežno vrednost v zahodnih republikah pa je zajemala federacija in ga trošila po svoje, kar je pripeljalo do dezintegracije federacije in do državne osamosvojitve republik.

Samostojna slovenska država, oklicana 25. junija 1991, je vzbudila veliko ljudsko navdušenje in vero v boljši gospodarski razvoj, ki bo v prid delovnim ljudem in razvoju demokracije. Toda po nekaj letih je prišlo razočaranje. Pri odpravi socializma ni prišlo do prave socialno tržne ekonomike in družbe, ki bi  se ozirala na večino delovnih ljudi. Povzpeli so se pohlepni, brezobzirni, skorumpirani ljudje vseh barv in tradicij prejšnjega socialističnega sistema, katerim se pridružujejo novi, mlajši, gospodarsko in socialno brezobzirni povzpetniki, vsem pa je skupen le osebni, kapitalski dobiček in z njim politična moč.

Tu je potrebno omeniti, da ste v Šentjerneju glede tega ena redkih izjem v splošnem slovenskem trendu. Ko je tudi pri vas prišlo s strani državnih odločevalcev do zapiranja državnih gospodarskih podjetij in do brezposelnosti, so se našli vaši ljudje, ki so imeli znanje in voljo zgubljena podjetja nadomestiti z novimi, zasebnimi  podjetji, v katerih so ponudili zaposlitev svojim sokrajanom. Ta podjetja so se v naslednjih desetletjih lepo uveljavila in danes je Šentjernej kraj s cvetočim gospodarstvom, kar se odraža tudi v tem, da se Šentjernej tudi demografsko dobro razvija in privablja tudi ljudi iz bližnje in daljne okolice. To je najbrž največja zasluga vaše tradicionalne ljudske solidarnosti in dobrega upravljanja občine. Želel bi vam, da takšen trend še dolgo ohranite.

Kajti danes v svetu prevladuje trend brezobzirnega hlastanja po dobičku, ki pa si ga bašejo v žepe lastniki kapitala. Temu neoliberalizmu se v mnogih državah delovni ljudje zoperstavljajo z demonstracijami, stavkami in posebno danes, na 1. maj, z množičnimi in dostojanstvenimi zborovanji, kakršno je tudi naše. Zavedati se je treba, da pridobljene delavske pravice niso samoumevne, da jih mogočen kapital hoče vedno znova kršiti, zato se ga mora vedno znova opozarjati nanje. Zato bodite ponosni na to naše zborovanje, ki je le del velikega svetovnega boja delovnega ljudstva za njegove svete pravice.

Zbrane je nagovoril tudi župan Občine Šentjernej Jože Simončič, ki je vsem skupaj iskreno čestital ob delavskem prazniku.

Obiskovalce zbrane pod šotorom je zabaval Pihalni orkester Občine Šentjernej pod vodstvom Sandija Franka, ki je poskrbel tudi za jutranjo budnico. V kulturnem programu pa so sodelovali še pevci Gorjanskega speva, z recitacijami so nastopili šentjernejski osnovnošolci, kasneje pa je za zabavo skrbela skupina Miran Rudan Indesign. Za zanimive otroške delavnice je poskrbelo Izobraževalno društvo Cvetnik na Špici.

Foto: Tanja Jakše Gazvoda

Besedilo: Tanja Brate