Tabor – življenjska šola za otroke

Takoj, ko šolski zvonec naznani težko pričakovane počitnice, se množica otrok šentjernejske osnovne šole poda poletnim dogodivščinam naproti. Ena od zanimivejših dogodivščin je tabor ob Kolpi. Teden dni preživijo v Radencih.

Letos že enaindvajsetič. »Oče in mama« tabora, Mojca in Marjan, skupaj s svojo utečeno delavno, vodniško in pedagoško ekipo popeljeta otroke v čudovito naravno okolje Bele Krajine. Vsako leto se tabora udeleži več otrok. Letos se jih je prijavilo 160, zato je bil tabor organiziran v dveh terminih.

Prvi so življenje ob vodi in bivanje v šotorih okusili in doživeli najmlajši taborniki (od 1. do 5. razreda). En dan sem jih (tradicionalno) obiskala tudi sama, saj ne želim zamuditi čudovitih izkušenj, ki jih pridobim v dnevu, ki ga preživim skupaj z njimi.

Ob Kolpi čas teče drugače in prav vse dnevne dejavnosti so nekaj posebnega, nevsakdanjega. Od telefonov, tablic in računalnikov se poslovijo že doma, od staršev pa pred vstopom v avtobus. Podajo se novim dogodivščinam naproti. Otroci so polni pričakovanj in veselja, da se bodo na taboru lahko družili, skupaj spali v šotoru, se igrali, ustvarjali, se učili različnih taborniških spretnosti in pridobivali številne življenjske veščine.

Tabor jih nauči sprejemanja in upoštevanja skupnih pravil, reda in dogovorov. Četudi komu kaj ni všeč, se zaveda, da tabor zahteva enotna pravila in jasne meje, da življenje v taboru sploh lahko funkcionira. Najprej se seznanijo z »dnevnim redom« in pravili taborniškega življenja, katerim potem seveda tudi sledijo. Na taboru pridejo do izraza  številne življenjske vrednote, ki sicer v vsakdanjem življenju občasno izgubljajo na vrednosti. To so odgovornost, samostojnost, spoštovanje, skrb drug za drugega, vztrajnost, medsebojna pomoč, red in delavnost. Vsak šotor predstavlja manjšo skupinico otrok (tri do štiri), ki se še prav posebej povežejo v dnevih taborjenja. Pospravljanje šotora in pospravljanje posode za seboj ob vseh obrokih je na taboru obveza in zaposlitev, ki jo marsikdo doma ne opravi sam, saj to v številnih družinah za njih  naredi nekdo drug. Res se šotori fantov (v večini) po redoljubju nekoliko razlikujejo od šotorov deklet, pa vendarle se vsi trudijo, da bi dosegli čim boljšo oceno ob jutranjem pregledovanju šotorov. Med najlepšimi dejavnostmi vsakega dne je jutranje dvigovanje zastave in večerni spust le te. To čast si pridobijo z zasluženim odgovornim delom posamezni udeleženci tabora. Zasliši se taborniška himna, ki se jo otroci zelo hitro naučijo.

Vsak dan so se srečali z novimi in zanimivimi dejavnostmi, kot so lokostrelstvo, izdelovanje zapestnic, kurjenje ognja, orientacijski pohodi, plavanje, najrazličnejše vodne igre, rafting po Kolpi, nočna straža tabora, različne delavnice in še in še. Sama sem z otroki izvedla delavnice za razvijanje socialnih veščin. Le te so videti povsem drugače, kot če jih izvajam v šoli, v razredu, četudi gre za delavnice z enako vsebino. Otroci so na taboru motivirani, sproščeni in vedno pripravljeni na sodelovanje in soustvarjanje z mano. Poskrbeli smo, da smo se med seboj še bolje spoznali, razvijali smo čuječ odnos do narave in drug do drugega. Prisluhnili smo žuborenju Kolpe, nežnemu vetru, oglašanju ptic, zavonjali smo dim, ki se je priplazil od nekod, aktivno smo prisluhnili drug drugemu, da smo lahko o vsakomur povedali kaj lepega. Učili smo se prepoznavati in sprejemati različne čustvene situacije in reakcije drug pri drugem. Včasih to ni prav lahko. Ampak smo se naučili, da so vse situacije, ki jih lahko doživimo v skupini, rešljive, če se le ustrezno odzovemo nanje. Poti so številne. In mi smo jih skupaj iskali. In tudi našli.

Sobivanje v taboru s preko sto udeleženci je prava umetnost in vse pridobljene veščine in spretnosti, ki jih otroci pridobijo v času skupnih dni v taboru, jim bodo zagotovo nekoč in nekje v življenju prišle prav. Naučijo se počakati v vrsti, prisluhniti drug drugemu, upoštevati in sprejemati številne želje in potrebe posameznikov, ki se med seboj zelo razlikujejo. V taboru se vedno poje tisto, kar je na jedilniku in poje se vse. Pa še pospravi se za sabo. Lahko so izkazali tudi svoje kuharske spretnosti in fizično prispevali pri pripravi hrane. Skuhati za 130 lačnih ust res ni najbolj enostavno. To najbolj dobro ve izvrsten kuhar Marjan, ki je dnevno presenečal z okusnimi jedmi, ki so teknile vsem po vrsti. Velikokrat se je marsikdo znašel ponovno v vrsti za obrok, saj je bilo tako dobro, da bi še.

Otroci na taboru ob Kolpi so bili srečni in zadovoljni in gotovo ste bili posledično srečni in zadovoljni tudi starši. Vsi, ki ste svoje otroke zaupali vodnikom in vodjem tabora, ste svojim otrokom omogočili pridobivanje številnih življenjskih izkušenj in znanja, ki ne šteje nič manj kot šolske izkušnje in šolsko znanje. Življenjske izkušnje nas naučijo največ in nas obdarijo z najdragocenejšim znanjem.

Šentjernejski taborniki so si življenjskih izkušenj v tednu dni sobivanja ob Kolpi nabrali kar nekaj. Upam in verjamem, da jim bodo v življenju dragocena popotnica.

Mateja Petric