Slavnostna akademija SOZVOČJA v počastitev dneva državnosti

25. junija praznujemo spomin na eno največjih prelomnic v slovenski zgodovini – spomin na dan, ko je Slovenija postala formalno neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina samostojnosti. Občina Šentjernej je v sredo, 23. junija 2021, ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije pripravila slavnostno akademijo v počastitev dneva državnosti. Prireditev je potekala ob Kulturnem centru Primoža Trubarja v skladu s priporočili NIJZ za zbiranje na javnih krajih.

Kot gostitelj je zbrane nagovoril župan Občine Šentjernej Jože Simončič, ki je dejal, da smo pred tridesetimi leti uresničili zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za samostojno neodvisno in demokratično državo, da živimo v blaginji, svobodno, lahko povemo, napišemo in storimo skoraj vse, kar si želimo. »Vsakdo lahko voli in je izvoljen, vsakdo lahko svobodno potuje in se odloča o svoji prihodnosti.« Zakaj pogosto ne vidimo tistega, kar imamo, je v svojem nagovoru vprašal navzoče. V svoji zgodovini smo se navadili za vse kar nam ni bilo všeč in nam ni uspelo, kritizirati druge, tiste, ki so nam vladali. Sedaj pa to počnemo drug drugemu, v resnici sami sebi, je dejal župan. Zahvalil se je vsem, ki so sodelovali pri nastanku samostojne in demokratične Slovenije, se trudijo za njen razvoj in ugled tudi danes. Nagovor župana si lahko v celoti preberete na občinski spletni strani.

 

Slavnostni govornik je bil predsednik Državnega sveta Republike Slovenije Alojz Kovšča. Dejal je, da mu je v veliko čast in veselje, da lahko nagovori zbrane v imenu Državnega sveta, drugega doma slovenskega parlamenta. »Težko bi si zamislil lepši kraj, ki bi simboliziral sozvočja, kot je Šentjernej, dom kulture in petja, dežela cvička in »petjelna«. Vem, da Slovenci znamo biti in smo ponosni na simbole in predvsem jezik, ki nas določa, denimo naša lepo zveneča narečja. Že Ivan Cankar je v Kurentu zapisal, da je slovenska beseda beseda praznika, petja in vriskanja. Da lahko danes slavimo in krepimo slovensko kulturno in državno samozavest, se moramo v prvi vrsti pokloniti našim zavednim in neuklonljivim literarnim velikanom. Tudi vaši kraji so povezani z njimi, saj je v njih našlo zatočišče mnogo slovenskih pesnikov in pisateljev, med njimi tudi Primož Trubar, po katerem slavno nosi ime vaš kulturni center. V času globalnih sprememb, digitalizacije in tehnološkega napredka, je zavezanost Trubarjevemu jezikovnemu izročilu z učenjem, uveljavljanjem in razvijanjem slovenščine na vseh tradicionalnih in novih področjih, ki jih odpirata družbeni in tehnološki razvoj, naša prednostna naloga. Pogosto se mačehovsko obnašamo do tako velikega daru, kot je lasten jezik. Že res, da so tuji jeziki pomembni, da odpirajo številna vrata v svet, omogočajo poslovno sodelovanje, izobraževanje v tujini, vsakodnevno komunikacijo, kadar smo na dopustu v tujini in podobno. A vzporedno s tem moramo negovati tudi slovenščino, naš materni jezik. Tudi s tem, ko v uradnih ustanovah, v evropski skupnosti uporabljamo slovenščino, svetu kažemo našo pripadnost slovenskemu narodu in zavednost, spoštovanje do slovenske besede in zgodovinskih dogodkov, ki so pripeljali do njenega nastanka in obstoja. Stati in nagovoriti v tem milo zvenečem jeziku tako cenjeno publiko, kot ste vi, drago občinstvo, je zame osebno velik privilegij. Danes praznuje Slovenija in mi z njo. Slavimo dogodke, ki so nas skozi viharno obdobje slovenskega osamosvajanja poenotili, združili in povezali. A žal ta sloga oz. to sozvočje ni trajalo dolgo. Če smo se tri desetletja nazaj počutiti kot bratje in sestre, ki spoštujemo medsebojne razlike in si priznavamo svoje enkratnosti ter mnogoštevilne talente, tega danes ni več čutiti. Zdi se, da se ne zavedamo cene miru in gospodarsko – socialne stabilnosti, ki smo jo dosegli v naših rosnih letih osamosvajanja in državotvornosti. Na svetu je veliko številčnejših narodov, ki nimajo svoje države. Naj nam to služi kot opomin, da država ni podarjena vsakomur, tudi nam ni bila. Morali smo si jo izboriti. Mogoče je prav danes čas, da to močneje ozavestimo. Dejstvo je, da se Slovenci svoje identitete oklepamo trdneje kot kateri koli drug narod na svetu, saj smo brez državotvornosti pod nenehnim jarmom tujih gospodarjev na naših tleh preživeli tisočletja kot narod pesnikov in pisateljev, borcev, velikanov in buditeljev. Tudi danes smo ponosen narod, ki klati odličja s skoraj nedosegljivih vrhov, pa naj gre za šport, kulturo ali znanost. Kdor se sramuje svojih korenin in jih banalizira, ta ne more svetu podariti nič dobrega in presežnega. Naloga politike in voditeljev je, da znamo in zmoremo preseči politične razprtije, ki načenjajo potrpljenje ljudi ter širijo nezaupanje v državo ter njene osrednje vrednote. Pa tudi prisluhniti glasu ljudstva, ga slišati in spoštovati. Odtujena oblast je gluha oblast, ki uveljavlja samovoljo. Zdi se mi, da smo danes preveč nevarno blizu temu stanju. Prav zato moramo storiti več za to, da odločanje spustimo bliže ljudem, ki jih zadeva. Mogoče je prav po tridesetih letih zdaj enkratna priložnost, da prekinemo s škodljivo centralizacijo in birokratizacijo ter vzpostavimo drug nivo upravljanja države – pokrajine. Pokrajine, ki bodo razvojno naravnane in med seboj zdravo tekmovalne. Naključje je hotelo, da bomo svoj trideseti jubilej praznovali v času čisto nove, drugačne in dolgotrajne krize. Krize, ki jo bojujemo vsi narodi sveta kot eno in v kateri kot kaže ni zmagovalcev. Kot predsednik Državnega sveta in kot državni politik se zavedam, da je naša dolžnost, da skupaj poiščemo poti in rešitve in se enkrat za vselej izvlečemo iz te trdovratne bitke. A pot do okrevanja je še  dolga in utrujajoča. In kot taka nova preizkušnja naše potrpežljivosti ter strpnosti. V trenutkih slavja, lahko na to za hip pozabimo. Se poveselimo, si nazdravimo, je lepo nagovoril številne zbrane predsednik Državnega sveta RS Alojz Kovšca. Zaključil je z verzi Toneta Pavčka: »Lepa je moja dežela, lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude.
Samo tu lahko živim.«.

 

Na slavnostni akademiji so nastopili: učitelji in učenci Osnovne šole Šentjernej, Pihalni orkester Občine Šentjernej, Šentjernejski oktet, pevke: Tamara Kos, Sara Praznik in Nina Radkovič, glasbenika: Jernej Šuštaršič ter Jernej Zoran, recitatorji: Ajda Lea Jakše, Urban Jakše, Jakob Jelenič Zaman ter Špela Colnar, plesalci: plesna para Folklorne skupine Kres Novo mesto, Maja Pucelj in Peter Fileš, Dušanka Požgaj, Ansambel Gašperja Kavška ter voditeljica večera Vesna Topolovec.

 

Scenaristka in režiserka Lucija Kuntarič je z naslednjimi besedami opisala predstavo: »Kadar sediš na veliki železniški postaji in opazuješ ljudi, zaznaš, kako so si ljudje različni. Različnih barv las, oblik telesa, različnih načinov hoje, različnih načinov oblačenja. Ko nekaj časa opazuješ mimoidoče, globoko v sebi začutiš nevidne povezave, nevidne niti enega samega harmoničnega  gibanja. Gibanja, ki se mu reče življenje.  Sozvočja.  Prav ta različnost ljudi v neki skupnosti je bila navdih za proslavo. Različnosti, ki se, kadar je cilj skupen, povežejo in delujejo kot eno. Eno samo  mogočno gibanje. Sozvočje. En sam potok le s težavo premaguje ovire. Včasih potrebuje več let, da si utre svojo strugo. Če pa se potoki združijo med seboj in tvorijo reko, silno in mogočno, ki zlahka premaguje različne ovire, postane potovanje po reki prava pustolovščina. Pravo sozvočje. Sozvočje s samim sabo in ljudmi okoli tebe. Različnost nastopajočih, različnost zvrsti glasbe, plesa, literature se je združilo v želji narediti odličen dogodek. Kako nam je uspelo, presodite sami. Naj misel RAZLIČNOST NAS BOGATI IN NE RAZDVAJA postane vodilo skupnosti in ne samo nepomemben napis ali neizpolnjena želja. Naj postane SOZVOČJE ŽIVLJENJA.«