Prav je, da se jih spominjamo: Orlovska godba

Pihalna godba Šentjernej je prav gotovo ena najsvetlejših kulturnih dejavnosti na našem območju, od njene ustanovitve leta 1911, torej že pred 1. svetovno vojno, ko je delovala pod imenom Orlovska godba. Njen ustanovitelj je bil takratni župnik v Šentjerneju, Anton Lesjak. S svojim delovanjem je v zgodovini močno kulturno zaznamovala Šentjernej pa tudi širšo okolico. Na raznih nastopih so že v času med obema vojnama prejemali razna priznanja. Seveda pa so v tistem času delovali tudi tamburaši, skupina, ki je bila ustanovljena tudi pred 1. svetovno vojno, pa pevski zbor, dramska skupina in tudi lutkovna skupina. Kar lahko rečemo, da je na splošno bila kulturna dejavnost dobro razprta in razširjena.

Vendar tukaj je moj namen nekoliko bolj osvetliti pihalno godbo. V začetku druge svetovne vojne je godba prenehala delovati. V času vojne je kar nekaj njenih članov izgubilo življenje. Po vojni pa je tlela želja po obnovi bivše Orlovske godbe. Tako je neutrudni kapelnik omenjene godbe, gospod Franc Hudoklin, po vračanju instrumentov iz Novega mesta pozval še živeče godbenike bivše Orlovske godbe in na tej osnovi pripeljal še novo skupino mlajših neukih godbenikov in jih s svojim znanjem povedel na nastope. Bivši godbeniki iz Orlovske skupine, Anton Recelj, Janez Vide, Anton Kotar st., Anton Bučar st., Janez Gregorič, Ivan Bratkovič in Anton Duh, so s tem prispevali svoje znanje in izkušnje prenašali na mlajšo generacijo. Vsekakor je bil to pomemben delež pri oživitvi pihalne godbe v Šentjerneju in je prav, da se jih s hvaležnostjo spominjamo.

V Šentjerneju je bil problem, kje dobiti prostor za skupne pa tudi posamezne vaje in hrambo instrumentov. Tako so se selili iz enega prostora v drug prostor. Med drugim so individualne vaje potekale tudi v pleterskemu mlinu. Pomembno je bilo tudi sodelovanje starih izkušenih godbenikov pri vzgoji in učenju mlajših. Tudi očetje – godbeniki so večkrat navdušili svoje sinove, da so prijeli za določen instrument.

Ta godba je do leta 1965, ko se je za nekaj časa razšla, nastopala na raznih prireditvah pri odkrivanju spominskih plošč ali spomenikov, na pogrebih pa tudi za 1. maj kot budnica, na Gorjancih in tudi v krajih kot so Škocjan in Kostanjevica. Ker je bila takratna zasedba premalo močna, so navadno za nastope na prireditvah prišli na pomoč štirje godbeniki iz Novega mesta.

Za konec pa še to. Vsa priznanja kapelniku, gospodu Francu Hudoklinu, ker je uspel vsaj začasno zbrati omenjene godbenike iz predvojnega sestava, ki jim gre posebna zahvala za trud pri prenosu znanja na mlajšo generacijo. Kapelnik pa je sploh zaslužen, da je v tako kratkem času uspel usposobiti mlajše člane godbe. V tistem času namreč ni bilo glasbene šole v Šentjerneju. Mislim, da tudi starejši godbeniki niso bili deležni posebne glasbene izobrazbe, pa vendar so z osebno sposobnostjo in naravno nadarjenostjo ter seveda s pomočjo kapelnika dosegli kar visok nivo muzikalnega znanja.

Zakaj je godba v letu 1965 prenehala delovati? Škoda je predvsem zato, ker je že imela oporo in zaledje med mlajšimi godbeniki. Vendar pa ta godba ni imela neke večje družbene podpore, kaj šele finančne, kajti takrat je bilo šentjernejsko gospodarstvo šibko in ni moglo prenesti tega bremena.

Na koncu pa seveda lahko izrekamo vse priznanje predvojnim članom Orlovske godbe, pa tudi za prispevek k obnovitvi le-te po osvoboditvi.
Avtor: Janez Kuhelj