DU ŠENTJERNEJ – SEKCIJA »HOJA«

V septembru je bilo Društvo upokojencev Otočec organizator pohoda »Spoznavajmo Dolenjsko«. Pohoda se je udeležilo 157 članov dolenjskih društev upokojencev, med njimi tudi 10 pohodnikov iz DU Šentjernej. Kot je že običajno za poletne mesece, smo se ob 8. uri zbrali pri gasilskem domu na Otočcu. Že pred štartom smo izvedeli kar veliko o sami zgodovini KS Otočec – Šempeter ter o življenju sedanjega prebivalstva v tamkajšnjih 23 vaseh. Nato smo se podali na 9 km dolg pohod. Občudovali smo naravo, prečkali avtocesto ter po gozdnih in poljskih poteh, mimo teniškega centra Otočec, prispeli na Lutrško selo in naprej v Gorenje Kronovo. Tu smo imeli na domačiji Teropšič malo daljši postanek, kjer nam je gospodar Jože predstavil razvoj njihove obrti cementninarstva in čebelarstva. Tu smo imeli možnost degustirati njihove čebelarske izdelke in jih seveda tudi kupiti. Po daljšem veselem druženju smo se podali na še zadnji del poti, ki je bil zelo slikovit. Pot nas je vodila do reke Krke, obhodili smo grad Otočec in po levem bregu Krke nadaljevali pot proti Gumberku in nazaj do našega prvotnega izhodišča.
V septembru smo pohodniki naredili še nekaj zelo zanimivih pohodov. Tako smo se 10. septembra povzpeli na Špilarjevo špico. Tega dne je bilo vreme v dolini zelo megleno. Kmalu, ko smo se začeli iz Javorovice vzpenjati proti našemu cilju, smo ugotovili, da nas bo na Špilarjevi špici pričakalo sonce. In res je bilo tako. Pogled proti dolini je bil nepopisno lep. Zgoraj čisto nebo, dolina pa ovita v meglo. Na tem prečudovitem pohodu so se nam pridružili tudi pohodniki iz RIC-a iz Novega mesta.
Zadnji torek v septembru pa je nas pot vodila proti Bučki. Pridružile smo se zopet pohodnikom iz RIC-a. Od zbirnega mesta pri cerkvi sv. Matije na Bučki smo se podali na 9 km dolg pohod po »Mlinarjevi poti«.
Sledili smo kažipotu mlinarja in po zelo lepi panoramski poti s pogledom proti avtocesti in naprej proti Gorjancem kmalu prispeli do potoka Čolnišček. Nadaljevali smo pot mimo športno rekreativnega centra in kmalu zagledali prvi mlin, in sicer Košakov mlin. Od tu dalje nas je pot kar nekaj časa peljala ob potoku Čolnišček, sledili smo oznakam, občudovali lepo naravo, prisluhnili šumenju listja v gozdu, žuborenju potoka in žvrgolenju ptic. In tako smo med potjo kmalu zagledali ostanke drugega mlina, ki se imenuje Sedlarjev mlin, sledila sta še Marjetičev in Hrovatov mlin. Od tu smo pot nadaljevali preko travnika in po cesti do vasi Dolenje Radulje, kjer stoji Vajsov mlin. To je še edini delujoči mlin na tem področju, ki je bil leta 1991 obnovljen. Nadaljevanje poti vodi po cesti še do zadnjega Remičevega mlina, ki je preurejen v počitniško hišico. Na mlin spominja le mlinsko kolo, ki ga je lastnik namestil na zadnjo steno hiše. Notranjost je popolnoma preurejena in namenjena občasnemu bivanju lastnikov. Sledila je hoja preko travnika do potoka, kjer po lesene brvi zadnjič prečkamo potok in se po dokaj strmi gozdni stezi povzpnemo do lovskega doma. Pred nami je še kratka pot skozi gozd do Bučke in mimo šole ter nazaj do cerkve, kjer je zaključek »Mlinarjeve poti«.