SLOVESNO OBELEŽILI 75-LETNICO PADCA AMERIŠKEGA BOMBNIKA IN SREČNO REŠITEV POSADKE

Pod Gorjanci vsi rešeni. Tako je naslovil zgodbo o srečno nesrečni usodi letalcev težko poškodovanega bombnika B-24 »Megijine hlačke« (Meggie's Drawers), ki je 2. aprila 1944 padel pri Gracarjevem turnu v občini Šentjernej, Matija Žgajnar v svoji knjigi »Zlomljena krila«. Presunljivo zgodbo o mukotrpni poti rešene posadke na poti vrnitve v matično enoto v Italiji pa je, na podlagi pripovedovanja enega med njimi, strelca na repnih mitraljezih narednika Josepha Malonyja, opisal kanadski pisec Ray E. Zinck v knjigi »The Final Flight of Maggie's Drawers«. Slovenski prevod »Zadnji polet Megijinih hlačk« je, v prevodu Milene Podgoršek in Janeza Žerovca in založbi ZRC, ZRC-SAZU, izšel v marcu letos. Celoten projekt prevoda in izdaje knjige so podprla šentjernejska podjetja na čelu z Arexom d. o. o. oziroma Ivanom Kraljem.

Vse to in še več, smo slišali na slovesnosti ob 75-letnici zgodbe, ki jo lahko imenujemo – sreča v nesreči, zgodbe namreč. Čeprav se nesreča s tem še ni končala. Končno svobodo je namreč dočakalo le osem oziroma devet od desetih letalcev nesrečnih »Megijinih hlačk«. Pilota Freda Streicherja so na poti v svobodo ranjenega zajeli ustaši in Nemci, ob tem pa ubili njegovega prijatelja Georga Morrela. Pilot Streicher je preživel nemško taborišče. Tisti, ki jih bo zgodba o štiritedenski poti, polni življenjskih preizkušenj zanimala, bodo knjigo prebrali 'na dušek'.

Za tiste, ki imajo manj časa, bomo podali kratek povzetek zgodbe, ki se je začela 2. aprila 1944 s poletom okoli 450 bombnikov in spremljevalnih letal, ki so z letališč v južni Italiji poletela lomiti nemški uničevalni stroj v Avstriji. Letala so naletela na hud odpor nemških protiletalskih topov in lovskih letal. Mnoga med njimi so bila zadeta in hudo poškodovana. Tako tudi »Megijine hlačke«. Na povratku je še zadnjemu delujočemu motorju uspelo privleči letalo do Novega mesta, kjer pa je poveljnik letala, pilot Ed Streicher, posadki ukazal zapustiti letalo s padali. Sam je odskočil zadnji in pristal v okolici Brusnic. Srečna okoliščina je bila, da je veter padalce potisnil proti Gorjancem, ki jih je obvladovala partizanska Cankarjeva brigada, letalo pa je na cvetno nedeljo treščilo na tla pri Gracarjevem turnu. Kmalu so domačini in partizani zbrali celotno posadko v Podgradu in jih čez dva dni napotili proti Beli krajini, od koder naj bi poleteli nazaj v svojo bazo v Italiji. Toda usoda jih še ni izpustila iz rok. Zaradi razmočenega polja pri Otoku, letalo ni moglo pristati. Morali so na dolgo pot proti kolikor toliko gotovem pristajališču pri Bosanskem Petrovcu, ki so ga obladovali partizani. To je bil težak vojni čas. Na dolgi poti, nekaj sto kilometrov, peš, v dežju in mrazu, pomanjkanju hrane, nenehni izpostavljenosti nemškim in ustaškim napadom, izgubi pilota in kopilota, so preživeli letalci, skupaj z njimi je bilo še več deset drugih letalcev in ubežnikov iz nemških taborišč, doživeli vso tragiko in nesebično pomoč lokalnega prebivalstva in nesebično žrtvovanje partizanov, da bi jih čim bolj varno pripeljali do cilja. O dramatičnosti zadnjih trenutkov pripoveduje Malony, ko navaja hitro vkrcavanje na letalo s prižganimi motorji, da se čim prej oddaljijo od sovražne nevarnosti. Tudi zato tako globoka hvaležnost rešenih letalcev slovenskim in jugoslovanskim partizanom, ki so v nečloveških pogojih in v nemogočih razmerah storili vse, da so jih rešili pred ustaškim nožem ali nemškimi taborišči.

Toda vrnimo se na hitro k naši zgodbi, zgodbi o pripravi slovesnosti in njeni podpori v naši, šentjernejski občini. Evropsko leto kulture 2018 je dr. Branetu Kromarju spodbudilo idejo, da bi v letu 2019 na kulturen način počastili 75-letnico padca ameriškega bombnika B-24 Liberator (Osvoboditelj) pri Gracarjevem turnu in srečne rešitve posadke, ki se je iz gorečega letala rešila s padali. Ob tem je želel udejaniti tudi spomin očeta partizana, ki mu je pripovedoval o tem dogodku. Idejo sem podprl prijatelj Jože Konda, kot upokojeni visoki častnik Slovenske vojske, doma na tem področju, saj sem bil poveljnik vojaškega letalstva in zračne obrambe Slovenske vojske. Po uskladitvi ideje z županom Radkom Luzarjem, februarja 2018, je bilo potrebno kar precej napora za izvedbo dogodka, ki je dejansko postal projekt. Župan je določil podžupana Janeza Selaka za koordinatorja, povabil pa je tudi Slavka Franka iz Hrastja, ki je bil z dogodkom povezan preko brata Jožeta, očividcem padca letala. Projekt je dobil dodatno težo z organizacijo prevoda že navedene knjige spomina Josepha Maloneya. Potem, ko je založbo knjige prevzel ZRC, ZRC-SAZU, je bilo potrebno zbrati potrebna finančna sredstva. To vlogo je zelo odgovorno prevzel Ivan Kralj, direktor Arexa d. o. o., ki je s podjetji Avio Fun d. o. o., ATAR d. o. o., Caviar Biosistem d. o. o., Alva d. o. o., ELTAS d. o. o., BOS GRUBAR d. o . o. in Iskra PiO d. o . o. zagotovil 6.400 evrov za izdajo prevoda knjige. Srečna okoliščina je bila, da se je v jesenskem času na širšem območju Šentjerneja zadrževala ekipa Filozofske fakultete z dr. Božem Fjašmanom, ki je raziskoval okupatorsko italijansko mejo s Hrvaško. Z njegovo pomočjo se je projekt razširil še na priložnostno razstavo »Rešeni na Gorjancih« s prikazom zgodbe o reševanju zavezniških letalcev med 2. svetovno vojno. Razstavne panoje je oblikoval Tomaž Perme iz Muzeja novejše zgodovine, podprli sta jo Vojaški muzej Slovesnke vojske in Park vojaške zgodovine Pivka. Razstava je bila 20. marca odprta v Kulturnem centru Primoža Trubarja skupaj s prvo predstavitvijo prevoda Knjige »Zadnji polet Mgijinih hlačk«.

Preostal je še najvažnejši del: organizacija slovesnosti z odkritjem spominske plošče in primernim kulturnim programom. Predsednik Republike Borut Pahor je sprejel častno pokroviteljstvo, Slovenska vojska je obljubila sodelovanje, na pomoč je priskočil letalski klub Avio Fun, z lastnikoma Ivanom Kraljem in Damijanom Cehnerjem, z letalom PC-6 in desetimi padalci, podjetje Romana Račiča je obljubilo izdelavo spominske plošče. Aktivno se je vključila občinska organizacija Združenja za vrednote NOB ter seveda gasilci. Množična prisotnost na slovesnosti, ki jo je spretno povezovala Elica Kušljan Gegič, sodelovali pa so učenci Osnovne šole Šentjernej in glasbene šole Muskontar, pevski zbor Ajda, recitatorki partizanka Breda in Terezija Potočar, slovenski Amerikanec Johny Boyd ter kvintet Vojaškega orkestra Slovenske vojske, je potrdila pravilnost odločitve za obeležitev spomina na vojne čase, ko so bili zaupanje, tovarištvo in medsebojna pomoč ključni za preživetje. In še več. Bili so temelj zmage nad okupatorjem in njegovimi sodelavci. To je izpostavil v svojem nagovoru župan Radko Luzar. Pritrdil mu je predstavnik ameriškega veleposlaništva major Jonathan Zebre, naše gore list, ki je izpostavil tudi nujnost obrambnega povezovanja v današnjem času. Slavnostni govornik in pobudnik, Brane Kromar, je potrdil zavezo ohranjanja spomina na čas, ko je bilo zaupanje vir preživetja. Obujen je bil tudi spomin mnogih še živečih očevidcev in udeležencev dogodka, med katerimi prednjači skorajšnji stoletnik, borec Cankarjeve brigade in rešitelj prvega padalca, Stanko Kušljan. Dragocena pričevanja ostalih (Jože Franko, Rezka Kralj, Jože Ban, Tončka Černe Abina …) očevidcev naj obudijo spomin na čas, ki se ne sme ponoviti.

Prisotnim bo gotovo še dolgo ostala v spominu ponazoritev dogodka, ki se je zgodil pred 75-imi leti. Letalo PC-6 s pilotom Jožetom Vidrihom in desetimi padalci sta »napadli« dve vojaški letali PC-9M Hudournik z letališča Cerklje ob Krki, ob njihovem spuščanju sta spremenili vlogo in jih varovali na višini. Po pristanku padalcev LK Avio Fun, sta letali PC-9M s pilotoma, stotnikom Lukom Gorjupom in nadporočnikom Juretom Potrpinom, izvajali nepozabne letalske figure, še ne videne nad tem območjem. Za vrhunec dogodka je poskrbel Ivan Kralj z organizacijo prileta in nekajkratnim preletom bombnika B-25 firme Flying Bulls, Red Bull iz Salzburga, s pilotom Hansom Pallaskejem.

Zapisal: Jože Konda