Območno združenje slovenskih častnikov: "Moja Slovenija, moja zgodovina"

 »Tudi žena pravi, da sem pozabil, da sem v pokoju«

Med 35 delavnicami kataloga nevladniških vsebin za OŠ Delavnice navdiha 24/25 je tudi delavnica Moja Slovenija, moja zgodovina tukajšnjega območnega združenja slovenskih častnikov. Z njo želijo proces osamosvojitve približati mladim, šolsko snov pa nadgraditi z osebnimi izkušnjami tistih, ki so ga tedaj na Pogancih, Medvedjeku idr. soustvarjali.

Območno združenje slovenskih častnikov občin Novo mesto, Dolenjske Toplice, Mirna Peč, Straža, Šentjernej, Škocjan, Šmarješke Toplice in Žužemberk letos obeležuje 30-letnico delovanja, seveda na 32 let podlage prostovoljnega delovanja članov združenja na obrambnem področju. Od leta 2019 oz. drugi mandat mu predseduje upokojeni polkovnik Vasilije Maraš: »V Teritorialno obrambo (TO) sem prišel leta 1977 kot mladinec prostovoljec v gimnaziji ter od leta 1981, po odsluženem vojaškem roku ... Pomembno je bilo, da smo v TO delali z veseljem in z zanosom. Če tega ne bi bilo leta 1968, ko je bila ustanovljena, potem uspeha, kot je bil leta 1991, ne bi bilo.«

Po njegovih besedah je prav to tisto, kar s svojimi predavanji želijo prenesti na mlade: da se nič ne zgodi čez noč in samo po sebi, da sta ključna povezovanje in sodelovanje ter da je poznavanje lastne zgodovine pomembno za prihodnost. »Predvsem pa ponudimo lastne izkušnje in doživetja: z besedo, sliko in s kratkimi posnetki jim prikažemo proces takratnega osamosvajanja in vlogo TO, Milice in civilne obrambe. To je predavanje. Če pa pridejo k nam v vojašnico Franca Uršiča, pa vidijo še razstavo o nastanku TO, spoznajo, kaj vse se je dogajalo med osamosvojitveno vojno na Dolenjskem, s poudarkom na Pogancih, Medvedjeku, Prilipah, Krakovskem gozdu ... Tu je še naša muzejska zbirka Teritorialna obramba in naborniška vojska, ko lahko posamezne kose oborožitve, opreme, radijske naprave tudi primejo v roke. Dobijo še bolj pristen občutek, kakšna je vloga vojaka.« Predavanja izvajajo tako na šolah kot v vojašnici, v dogovoru z regijsko zvezo veteranov, kjer je še podpredsednik, se s šolarji odpravijo tudi na Pogance ali Medvedjek. Samo v lanskem letu so svoje znanje in izkušnje predali tisočim učencem in dijakom v regiji.

»Narod mora poznati svojo zgodovino. Dobro je vedeti, kdo smo, od kod, kako se je vse začelo ... ni namreč dovolj, da si nekaj le želiš, npr. samostojno državo, za to je treba delati, nekaj narediti, žrtvovati. Kot v življenju nasploh,« pravi in doda: »Prvi strel je bil izstreljen 27. 6. zjutraj ob 3. uri, na Medvedjeku se je začelo 28. 6. ob 9.20. Fantje iz prvega bataljona 25. brigade TO so bili 27. 6. popoldne še doma, naslednji dan zjutraj pa na prehodnem bojišču. Ko to kdaj opisujem tujcem, kako smo se mobilizirali v 8-12 urah, so brez besed. To še poklicne vojske težko izvedejo, nam je uspelo kot teritorialni obrambi.«

Iz sogovornika kar vrejo zgodovinski podatki, od orožja do zaslužnih poveljnikov, seveda brez bolj zabavnih anekdot ne gre: »Po mobilizaciji smo bili nastanjeni na Drganjih selih in Ljubnem, a tam ni bilo vodovoda. Nas pa 400! Tistih nekaj 20 hiš je imelo vodo kvečjemu zase. Pa se je naš zalednik Martin Bajuk dogovoril, da so nas po zaprtju bazenov s kamioni odpeljali v Dolenjske Toplice na tuširanje, vsaj vsak tretji dan (smeh).«

Za dolenjsko območno zvezo častnikov pravi, da je bila od nekdaj med močnejšimi v Sloveniji. Danes združuje okoli 200 članov, ki so »skozi leta postali 60-, 70-letniki«. Skupaj se odpravijo na strokovne ekskurzije, npr. italijanski Aviano, udeležijo strokovnih predavanj in strelskih tekmovanj, skozi leto priredijo tudi več tradicionalnih in dobro obiskanih pohodov, kot je Nočni pohod na Frato. Organizacija vsega naštetega terja vsaj dva meseca prostovoljnega dela na leto. »Tudi žena večkrat pravi, da sem pozabil, da sem se upokojil,« v smehu doda Maraš, ki vodi še Združenje slovenskih mirovnikov – udeležencev mirovnih misij.

Častitljivi jubilej so ob finančni podpori dolenjskih občin, družbe L-tek d.o.o., Ivana Kralja in Kamnoseštva Jenič ter trudu in arhivu Branka Đukića in ostalih članov predsedstva obeležili z izdajo biltena in novim praporjem, ki je po dveh desetletjih nadomestil prejšnjega. Tudi organizacija sama bo sčasoma terjala pomladitev, se zaveda in si želi Maraš. Neprekinjeno delo z mladimi je zagotovo prava pot.

Mirjana Martinovič, Regijski NVO center

Vasilije Maraš - Vasko (Foto: M. M.)

Novim generacijam tudi prek osebnih izkušenj in anekdot pripovedujejo o osamosvojitveni vojni. Obiščejo jih na šoli ali gostijo v vojašnici Franca Uršiča. (Foto: arhiv društva)