PEŠ V ŠOLO – ko je budilka zazvonila še pred petelini

22. september, dan brez avtomobila, smo na Srednji strojni šoli Novo mesto obeležili na prav poseben način – v šolo smo se odpravili peš!

Ko je večina ljudi še mirno spala, je skupina najpogumnejših dijakov in profesorjev že stala na zbirnem mestu v Šentjerneju. Ura je kazala komaj 3.15. Zaspanost smo hitro pregnali, zavezali vezalke, si oprtali nahrbtnike in v hitrem tempu zakorakali proti Novemu mestu.

Noč je bila mirna, ceste skoraj prazne, nad nami pa je sijalo nebo, polno zvezd. Tokrat našega jutra niso spremljali zvoki avtomobilskih motorjev, temveč enakomeren ritem korakov, pogovor, smeh in občasno vprašanje: »Lahko malo počasneje?« Zvezde so bile naše spremljevalke, dobra volja pa naše gorivo.

Po dobri uri hoje nas je pričakalo prijetno in nadvse dišeče presenečenje. Profesor Peterlin je poskrbel za pravi pohodniški zajtrk ter nas razvajal s kavico, toplim čajem in rogljički. V tistem trenutku se nam je zdelo, da še nobena kava ni tako lepo dišala in da še noben rogljiček ni bil tako okusen. Z novo zalogo energije smo pogumno nadaljevali pot.

Na Otočcu so se nam pridružili še zadnji dijaki in ravnatelj. Naša skupina je bila zdaj popolna, korak še odločnejši, cilj pa vse bližje. Skupaj nas je bilo 22 dijakov, učiteljev in drugih članov šolske skupnosti, ki smo dokazali, da pot v šolo ni nujno samo vsakdanja vožnja, ampak je lahko tudi prava dogodivščina. Proteinske ploščice so dodale noč zagon za hojo.

Posebno priznanje si zasluži rekorderka po dolžini prehojene poti – pomočnica ravnateljice SZKŠ, ki se je na pot podala kar iz Kostanjevice na Krki. Medtem ko smo nekateri šele zbirali pogum za prve korake, jih je imela ona za seboj že lepo število. Za izjemno vztrajnost, odlično telesno pripravljenost in neomajno voljo ji iskreno čestitamo!

Med potjo smo nabrali kar nekaj kilometrov, še več zanimivih pogovorov in zagotovo dovolj dobre volje za ves dan. Nekateri koraki so bili lahkotni, drugi malo težji, toda nihče ni obupal. Ko hodiš v prijetni družbi, je tudi dolga pot precej krajša.

Pred Srednjo strojno šolo Novo mesto smo prispeli ob 8.10, tam pa nas je čakalo presenečenje, ki ga ne bomo zlahka pozabili. Dijaki treh oddelkov so se postavili v špalir in nam pripravili veličasten sprejem. Ob njihovem navdušenju smo se za trenutek počutili kot pravi športni zmagovalci, ki se vračajo z velikega tekmovanja. Utrujene noge so bile v hipu pozabljene, obraz pa nam je krasil ponosen nasmeh. Po skoraj petih urah hoje je bil takšen sprejem najlepša nagrada za naš trud.

Časa za slavje žal ni bilo veliko. Pred nami je bil namreč nov izziv – pouk! Šolski zvonec ni imel prav nič posluha za naše pohodniške dosežke, zato smo po jutranjem podvigu veselo, morda pa tudi nekoliko počasneje kot običajno, odkorakali v učilnice.

Dogodek Peš v šolo je bil veliko več kot le hoja. Bil je zgodba o vztrajnosti, prijateljstvu, skupinskem duhu in skrbi za okolje. Dokazali smo, da lahko s skupnimi koraki naredimo nekaj dobrega zase, za svojo šolo in za naš planet. En dan brez avtomobila morda ne bo spremenil sveta, zagotovo pa je lep začetek.

Vsaka velika pot se začne z enim samim korakom. Naša se je začela ob 3.15 v Šentjerneju, za rekorderko že v Kostanjevici na Krki, končala pa z veličastnim sprejemom pred šolo.

Bi podvig ponovili? Seveda! A naslednjič najprej preverimo, kdo bo nastavil budilko.

Vtisi udeležencev:

Namesto avta smo izbrali raje druženje in polni energije stopili peš vse do šle. Občutki so fenomenalni in nadvse izjemni. /Andraž Rataj/

Na pohodu je bilo vzdušje odlično, družba prava, postojanke super, odlična organizacija. /Urban Cugelj/

Iz grofije do Mount Doom v deželi Mordor. /Tai Bartol/

Presenetljivo prijeten in sproščujoč pohod. Lepa pavza od pouka. /Maks Kužnik/

Pot je bila sicer izziv, a smo v lepi naravi in sproščenem vzdušju res uživali. Takšni dnevi so super priložnost za druženje zunaj učilnic. Hvala za vašo dobro voljo in skrb med potjo – upam, da pohod kmalu ponovimo! /Jan Šmajgl/

Besedilo in fotografije: Alenka Brežnjak